Potovanje s starši smo začeli v nedeljo (5. septembra) zgodaj zjutraj in po 8. uri že prispeli v Split. Tam smo se načakali za trajektno linijo za Korčulo (Vela Luka) in naprej na Lastovo (Ubli). Vožnja z avtom nam je vzelo dobrih pet ur, še toliko pa trajekt.
Dva utrinka iz Splita:
Mimo Hvara smo se pripeljali na Korčulo, kjer smo presedli na drug trajekt:
... in pot nadaljevali proti Ubliju:
Po pristanku v majhni vasici Ubli na jugozahodu otoka smo se peljali do Pasadurja in čez mostiček po kakih 200 metrih prišli do apartmaja - na sosednjem otoku Prežba. Z očetom sva izkoristila pozno popoldne in se podala na grič. Odprl se je čudovit pogled na zaliv med Pasadurjem in Ublijem:
... zavetišče za jadrnice bližje:
Po napornem dnevu smo hitro zaspali ... naslednji dan se je začel sanjsko. Pogled z balkona proti hotelu Solitudo (se ne vidi):
Takole je ponoči, ko ti v oči svetijo luči, ki niso vredne počenega groša (pa še vsaka ulica/kvadratni meter ima svoj tip):
Popoldne se je uradno začel astronomski simpozij, po uvodnih predavanjih smo nestrpno pričakovali večer ... Ob 21. uri se je na Heliodromu, kakih 400 m nad morjem, zbrala množica, po nekaj tehničnih težavah z opremo smo kmalu začeli vodeni ogled neba za udeležence simpozija in domačine. Prisotni so se ulegli na tla in uživali v lepotah skorajda naravno temnega neba. Znani hrvaški astronom Željko Andreič je obiskovalcem razkazal nekatere zanimivosti nočnega neba, jaz pa sem prevajal v angleščino za udeležence simpozija. Pogoji niso bili fantastični (rahlo zamegljeno ozračje), enkrat se je celo za kake pol ure pooblačilo (a oblaki so bili večinoma praktično ČRNI!!!), a za tako nebo bi pred domačim pragom ubijal ... 99 % ljudem se sanja ne, kaj pomeni tista prava nočna tema, z zvezdami prepolno nebo. Na žalost nimam fotografske opreme za ta namen, a na teh dveh slikah se vseeno da razbrati Rimsko cesto:
1) v Strelcu in okolici, proti središču galaksije (pozor, nad spodnjim robom je temen pas, ki predstavlja oblake):
2) in v zenitu, v ozvezdju Labod:
V torek smo se zapeljali v glavno mesto - Lastovo. Prvi cilj - glavna meteo stanica:
Ta se nahaja na vrhu griča, a je na žalost nisem mogel videti ob blizu oziroma strokovno pregledati
:
Z vrha je kar lep razgled na del otoka in prek morja proti Korčuli:
Lastovo:
Pot nas je vodila naprej v Zaklopatico, a se nam zaliv ni preveč dopadel ...
V sredo se je vreme vidno poslabšalo (tudi jugo je veselo nabijal), a za hojo je bilo še vedno prijetno (ker se ravno veliko različnih stvari se na tem otoku ne da početi, je tudi to v redu izbira). Prišli smo do skalnate severozahodne obale, kjer na momente solidno bučalo:
Popoldne so sledila predavanja, tako je bilo vse dni, razen četrtka:
Dr. Mojca Stojan-Dolar predava o vplivu umetne nočne svetlobe na živali:
Herman Mikuž, amaterski astronom svetovnega formata (iskanje nov, supernov in malih teles Osončja na observatoriju Črni Vrh nad Idrijo), pobudnik boja proti svetlobnemu onesnaženju v Sloveniji:
Delno jasno nebo po predavanjih je obetalo pestro astronomsko noč, a glej ga zlomka, a že pod Heliodromom je bilo pretežno oblačno. Posnel sem nekaj slik, kjer se lepo vidi svetlobno onesnaženje, ki prihaja s Korčule (vidijo se kar cele vrste luči), Hvara in dalmatinske obale:
Tudi v četrtek je bilo bolj oblačno, a je vsaj veter ponehal. Krenili smo proti Skriveni luki, pokrajina je tam precej drugačna od tiste zelene na zahodni in severni strani otoka:
Kar nekaj oljk se najde, celo pravi nasadi:
Še dva utrinka s pokopališča v kraju Lastovo ob vrnitvi nazaj:
Zvečer smo se zbrali pred hotelom in nato odpluli v nek temačni zaliv. Namen: videti nočno svetlikanje planktona. Zadeva je prav zanimiva, ob mahanju z rokami se pojavljajo bleščice, kot bi v soju luči mešal zlati prah.
V času plavanja je bilo nebo delno jasno, zato smo po vrnitvi v apartmaje in hotele nekateri odbrzeli naprej proti Heliodromu. Sprva je kazalo še kar dobro, po nekaj minutah pa se je na sosednjem vrhu pojavila orografska megla:
V nekaj minutah je spektakularna prekrila vse nebo in nekaj minut megle na Heliodromu je orosilo vse predmete. Tako so se upi na zvezdnato predstavo kaj hitro razblinili in bil je čas za odhod v posteljo.
Naslednji dan je poskrbel za bolj depresivno vzdušje. Večino dneva je bolj ali manj deževalo, začelo pa se je z jutranjo nevihto s točo. Morska gladina je po kaki uri dežja dobila lisaste vzorce:
Vendarle so se na zgoraj usmilili in večerna burja je dala slutiti, da bo naslednje jutro vsaj deloma jasno. Ob 3. uri zjutraj sem preveril stanje in zvezdnato nebo nas je hitro zbudilo. Čez dobre pol ure nas je pet že vedrilo na Heliodromu. DOkaj čistemu in pretežno jasnemu zvezdnatemu nebu smo se čudili tako s prostim očesom kot z daljnogledom; trije smo tudi navdušeni pritiskali na sprožilec fotoaparata. Že kmalu se je nad vzhodnim obzorjem, v morju zimskih ozvezdij, začrtal širok snop, ki je sekal sicer nevpadljivo Rimsko cesto:
Prvič doslej sem videl zares imenitno zodikalno svetlobo:
Svetlo območje je bilo ogromno, segalo je prek polovice poti do zenita. Jupiter na jugozahodu je motil pogled v okolici, slutili smo tudi zodiakalni pas. Pogled na Sky-Quality meter je samo potrdil dobre razmere: 21,6 mag/''^2 je bilo znatno nad tem, kar je zgornja meja v večjem delu Slovenije v večini noči.
Pogled na jug je že s prostim očesom razkrival pas svetlobnega onesnaženja vzdolž italijanske obali. Vpliv Barija, ki je kar 180 km zračne črte proč, je lepo zabeležil fotoaparat:
Kmalu se je na vzhodu "začel" nov dan:
Uploaded with ImageShack.us
Po nekaj urah smo že pluli nazaj domov ...
Če koga zanima, naslednje leto septembra bo potekal 4. mednarodni simpozij za temne parke, na observatoriju Montsec ob vznožju Pirenejev v Kataloniji.
LP, Gregor